CERKEV SV. ANTONA PUŠČAVNIKA - Kanalski Vrh Dovoljenje za graditev cerkev na Vrhu se omenja že v l. 1512 v čast sv. Trojici, sv. Materi Božji in sv. Antonu Puščavniku. Zgrajena je bila na griču izven vasi. Mali zvon je dobila l. 1648. Podrla se je l. 1850, zato so l. 1857 sezidali novo sredi vasi. Dne 10. oktobra 1858 je bila nova cerkev blagoslovljena. V novo oltarno mizo so prenesli relikvije mučencev. Oltar je kamnit. Na njem so kipi male Terezike, sv. Antona in sv. Kvirina. Krasijo ga od 26.8.1928, ko so jih vaščani slovesno prinesli v sprevodu iz Kanala, hkrati sta prišli v cerkev tudi dve sliki: Srce Jezusovo in Srce Marijino. Cerkev je tlakovana s črno-belimi ploščicami. Prag današnje cerkev je iz ostankov prvotne cerkve. Nad fasado se dviguje odprt zvonik na preslico z dvema linama. Leta 1933 so prinesli nove zvonove iz Kanala. Avgusta 1957 je Bucik Mimi naslikala freske v cerkvi ob 100 obletnici cerkve. Na stropu ladje je slika, ki prikazuje Marijo z angeli. Na steni ladje je naslikala podobo keliha in štiri angele. V stropu nad oltarjem pa so vsi štirje evangelisti - Matej, Marko, Luka in Janez. Posebna praznika sta dva. Prvi je god sv. Antona 17. januarja (obhaja se na nedeljo po godu), drugi pa je na zadnjo nedeljo v avgustu - spomin na posvetitev cerkve. Sv. Anton Puščavnik = Doma je bil v srednjem Egiptu. Bistvo in najgloblja skrivnost njegovega življenja je popolno zaupanje božji besedi. Prepustil se je Bogu in ta ga je vodil v samoto blizu rodne vasi, potem se je umaknil še bolj daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Bil je svetovalec in vodnik prvih puščavskih menihov, veljal je za vzornika vsega meništva. Bil je izvrševalec božje besede, ne le poslušalec, postal je vzor milijonom duš, ki si prizadevajo za popolnost. Čutil se je navezanega na preproste ljudi, dobre in slabotne, posebno take, ki so bili potrebni sveta in tolažbe, izmučeni in trdo preskušeni. Postal je zavetnik vseh domačih živali. Že v starem veku so mu rekli »božji ljubljenec«, »božji mož«, »božji apostol«. Prosili so ga pomoči proti ognju, kužnim boleznim in različnim vnetjem. CERKEV SV. ANE - Morsko Cerkvica je prvič omenjena že v listinah iz l. 1542. V zgradbi se še pozna tipična poznogotska govorica iz zgodnjega 16. stoletja. Ima pravokotno ladjo z nekoliko ožjim in enako visokim trostrano zaključenim prezbiterijem s sedmini prišiljenimi sosvodnicami, prepletenim z mrežasto zvezdastim rebrastim stropom in šilastimi tremi okenci na njegovi zunanji steni./p> Ladja z ravnim ometanim stropom je nekoliko širša od prezbiterija in za stopnico nižja. Tla so kamnita. Nad fasado se dviguje odprt zvonik na preslico z dvema linama. Pred fasado je prizidana lopa. Ko so morali premestiti pokopališče iz središča Kanala, je l. 1782 ta cerkvica postala pokopališka cerkev. Glavni marmornati oltar iz l. 1723 je bil prenesen iz župnijske kanalske cerkve l. 1780, ko so ga vaščani iz Morskega kupili. Krasita ga dva večja kipa iz belega marmorja - sv. Janez Krstnik in sv. Kvirin, manjša kipa upodabljata sv. Sebastjana in sv. Roka - zavetnika proti kugi. Na sredini oltarja je slika, ki predstavlja sv. Ano, ki poučuje malo Marijo, in je izrazito baročno delo. Oltar je bil v prvi svetovni vojni precej poškodovan, sama cerkev in pokopališče pa ne. Sv. Ana - Marijina mati Zgodba o sv. Ani nam je malo znana, njena podoba je zavita v globok, vzvišen molk kakor tišina v svetišču. Sveto pismo o Marijini materi molči. Vzlic temu, da vemo o Ani malo, jo kristjani častimo z velikim zaupanjem. Ana pomeni v hebrejščini: milost, ljubezen, molitev. Ana ni mogla imeti otrok, zato je vztrajno molila in prosila Boga, naj blagoslovi njun zakon z otrokom. Leta in leta so minevala, ona je vztrajala v molitvi. V tej vztrajnosti je njeno svetništvo. Svojega otroka, ki ga je dobila na stara leta, ni vzgojila zase, marveč za Boga. Tri leta je smela imeti deklico Marijo pri sebi, potem pa, ker jo je zaobljubila Bogu, jo je izročila v varstvo duhovnikom. Ana je postala simbol materinstva. Sv. Ani se priporočajo za srečno poroko in srečen zakon, za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove; žene se ji še posebno priporočajo za blagoslov otrok, za srečen porod, za srečno zadnjo uro. Sv. Ani je posvečen vsak torek, goduje pa 26. julija. CERKEV SV. MIKLAVŽA - Krstenice Ta umetnostno pomembna cerkev, naj bi bila zgrajena v 15. stoletju. Zvon, ki je še zmeraj v cerkvi, nosi letnico 1463, ta naj bi bil prvi od mnogih zvonov, ki jih je imela. Cerkev so skozi stoletja popravljali in ji spreminjali videz od prvotnega gotskega stila do baroka. Tudi po prvi svetovni vojni je bila skoraj v celoti prenovljena, vendar so še zmeraj opazni sledovi poznega srednjega veka. Ima odprt zvonik na preslico z dvema linama, v njem sta dva nova zvonova iz l. 1978. Tlak v ladji je iz opeke, v prezbiterju, ki je za eno stopnico višji, pa iz kamna. Glavni oltar krasita kipa sv. Katarine, sv. Nikolaja v sredini in sv. Štefana. V notranjosti cerkve sta še zmeraj vidna, čeprav zelo poškodovana, freska iz 16.stoletja ter lesen gotski kip sv. Miklavža iz srede 14. stoletja. Shoda pri sv. Miklavžu sta na velikonočni ponedeljek in na dan sv. Miklavža 6. decembra oz. na nedeljo po godu. Sv. Miklavž - Nikolaj - škof = živel je v 4. stoletju in čeprav je bil tako pomemben, se niso ohranila zanesljiva poročila o njegovem delovanju, ampak samo legende. Še čisto mlad je svetnik živel zelo zgledno. Posvetil se je spoznavanju Boga in je sovražil greh. Umrl je v visoki starosti. Ime Nikolaj pomeni »zmaga ljudstva«. Šteje se med najbolj priljubljene svetnike, v časteh ga imamo kot velikega priprošnjika in čudodelnika, zmerom in povsod je prijazen pomočnik v stiski. Cerkve, posvečene sv. Nikolaju, se nahajalo zlasti ob vodah. Njemu so se priporočali pomorščaki, zdelo se jim je, da je njihovo življenje in delo na morju najbolj zavarovano, če se mu izročijo v varstvo. Priporočajo se mu tudi mlade neveste za srečno poroko ter drugi proti tatovom in krivični sodbi. CERKEV SV. VIDA - Dolnje Nekovo Prvotna cerkev je bila blagoslovljena l. 1630 in je samevala na griču. Prvi zvon je dobila l. 1639. Ponovno blagoslovljena in popravljena je bila l. 1851. Prva svetovna vojna ni prizanesla tej cerkvici, ki je bila tedaj porušena, niti zvonu, ki je tedaj zmanjkal. Ostal je le prezbiterij in še ta poškodovan. Sedanja cerkvica sv. Vida stoji tik nad vasjo. Zgrajena je bila med l. 1923 in 1928, iz istega leta naj bi bil njen zvon. Zgrajena je v nekakšnem psevdoromanskem slogu, s polkrožnim zaključenim prezbiterijem z dvema oknoma; zakristije ni. Nad cerkvijo je odprt zvonik z dvema linama. Kamniti oltar je narejen iz delov starega oltarja, na njem stoji kip sv. Vida. Že po starem so bili trije shodi iz Kanala in okolice do te cerkvice in sicer: na praznik nedolžnih otročičev, na dan sv. Jurija in na praznik sv. Vida 15. junija. Danes je shod na nedeljo po sv. Vidu. Sv. Vid - mučenec = o njegovem življenju in mučeništvu se ni ohranil noben star opis, temveč samo legende. Legende so nastale kot razlaga resničnega Vidovega življenja in njegove smrti za vero v Kristusa. Živel naj bi okoli l. 300. Sv. Vid spada med tiste mučence, ki so jih kristjani posebej spoštovali; prištevamo ga med najbolj čaščene svetnike na Slovenskem. Priporočali so se mu v premnogih stiskah: za zdravje živcev in oči, zoper božjast, ob nevarnostni bliska in ognja, zoper kačji pik, za ohranitev čistosti. Župnijski urad Kanal ob Soči Božič 1998https://zupnija-kanal.rkc.si/index.php/content/display/25